Pogodbena kazen je pavšalizirana odškodnina, ki jo stranke dogovorijo za primer neizpolnitve, zamude ali nepravilne izpolnitve. Če ni drugače dogovorjeno, se šteje, da je pogodbena kazen dogovorjena za zamudo.
Če je pogodbena kazen dogovorjena za primer neizpolnitve obveznosti, lahko upnik zahteva izpolnitev ali pogodbeno kazen. Ne more pa zahtevati obojega hkrati. Toda to ni izbira dolžnika – ta ne more npr. plačati pogodbene kazni in odstopiti od pogodbe, razen če sta upnik in dolžnik izrecno tako dogovorila.
Kadar je pogodbena kazen dogovorjena za zamudo, ima upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti in pogodbeno kazen. Iz obstoječe sodne prakse izhaja, da je za primer zamude dopusten dogovor o pogodbeni kazni v višini do cca. 20% celotne vrednosti utrjenega posla. To varstvo je potrebno, saj bi sicer lahko dolžnik izpolnil v celoti ter še enkrat toliko izpolnil zaradi pogodbene kazni. Prav tako ni upravičen do pogodbene kazni upnik, ki je sprejel zamujeno izpolnitev, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni.
Če je pogodbena kazen previsoka lahko dolžnik od sodišča zahteva njeno znižanje. To bo sodišče tudi storilo, če gre za očitno nesorazmerje med vrednostjo in pomenom predmeta obveznosti in pogodbeno kaznijo.
Poleg glavnice dolguje dolžnik tudi obresti, če tako določa zakon ali če se upnik in dolžnik tako dogovorita. Obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti, doseže glavnico.
Obrestna mera zamudnih obresti po določbi zakonika znaša 8% letno (od valutnih terjatev). Določena je domneva oderuških obresti, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti več kot 50% višja od predpisane obrestne mere.
