Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi zakona je lahko v obliki prirasti ali priposestvovanja. Priposestvovanje je pravni institut, s pomočjo katerega lahko nekdo, ki ni bil lastnik določene stvari, pod določenimi pogoji postane njen lastnik. Gre za "prelitje" dejanskega stanja v pravno stanje - če nekdo navzven daje vtis, da gre za lastnika, naj tudi "uradno" (pravno gledano) postane lastnik. Dotedanji formalni lastnik s priposestvovanjem svojo lastnino izgubi.
Priposestvovanje je izvirni način pridobitve lastninske pravice, ter pride v poštev tako na nepremičninskem kot tudi na premičninskem področju. Razlika je le o priposestvovalni dobi, ki mora preteči, da se pridobi lastninska pravica. Priposestvovalna doba je za nepremičnine daljša kot za premične stvari, kar je razumljivo, saj so nepremičnine po splošnem gledanju pomembnejše dobrine kot premičnine. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v dobroverno lastniško posest, konča pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe. V priposestvovalno dobo se všteta tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega lastniškega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni lastniški posestniki.
Prvi pogoj: lastniška posest
stvar lahko priposestvuje le tisti, ki jo ima v posesti, kar pomeni, da izvaja dejansko oblast nad stvarjo (jo uporablja, na ali v njej živi, po njej vozi ipd.). Dodaten pogoj je, da gre za lastniško posest, da ima torej stvar v posesti, kot da je njegova. To avtomatično pomeni, da denimo najemnik ni lastniški posestnik in zato stvari ne more priposestvovati.
Drugi pogoj: dobrovernost posestnika
Da lahko pride do priposestvovanja, mora biti posestnik v dobri veri. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Klasičen primer nedobrovernega posestnika je tat - je sicer lastniški posestnik ukradene stvari (obnaša se kot njen lastnik), ni pa dobroveren, ker ve in mora vedeti, da ni upravičen do posesti.
Dobra vera pravnih oseb se presoja po dobri veri njenih organov (npr. direktor, prokurist) oziroma drugih oseb.
